Ivan Denisovich Yhnatenko
Med vojno v letu 1942, to sem bil jaz 14 let. Mi uhnaly v Germaniya. Sem udaril mesto Bochumu v taborišču uznykov, delal kot Mojster v tovarni, znoj taboru stopnicaste. Tam sem zabolel эpylepsyey od sylnыh pendreki poboev.
Znoj me hruzchykom prenese v avtomobilu. Smo se odpeljali Izdelki za tabor. Voznik okazalsya zelo dober človek, je govoril tudi russkom jezik, zhalel Me in včasih podkarmlyval. Znoj je postal zabyrat me v nedeljo valjani javili, sem pomohal emu na gospodarstvo.
Rabochye Bochum v tovarni preveč bыly zelo dobra k se nas, vsi smo pripeljali nekaj nemets, uhoschal nas. K dobro smo otnosylys. Na Hitler dejal, da emu "kaput" in hvalijo Stalina in rasskazыvaly da delaetsya na sprednji strani. Leta 1945 je leto, Camp zavrnilo zaveznike, in nas je od Bahuma, od kampa Zaurevytse. Smo pripeljali v Frankfurtu na Odri v voynskuyu obrok g Brestu. Tam sem bil v stroybate.
Na koncu bi rad povedal, da je do konca vojne smo v počitniškem mestu enkrat na mesec. Prebivalci mesta zelo dobro z nami obraschalys in daryly darila, podkarmlyvaly, zhalely, sochuvstvovaly. Kamp Okranov in polytsay v odličnost od rezidentov mestnыh in pendreki in premagaš nam yzdevalys. Potem smo se razume, da so fašisti in bыly, ne prostыmy nemetskymy prebivalci.
Zato sem zdaj jaz prikloniti pred noge dobrыm ljudje, prebivalci mesta, in vam želim dobro zdravje in im Dolgikh letih življenja. Tudi oni pomnyat nam malchykov, ki kotorыm dati kos kruha in zhalely.
Trenutno sem 72 let, živi, zdravje Plokhoy - I oslep. Živim v zelo tyazhelыh pogojih. Hotelos bi bilo v letih starosti pobыvat v mestu Bochum in se zahvalil ljudem, ki na tako tyazheloe čas otrыvaly sam iz kosa kruha in dal nam ego.
